petek, 4. januar 2008

Poslastica



Kljunati ježek

Pa še nekaj starejših fotk




Rumeno oki pingvinček.







Razburkano morje.








Sredi fosilnega gozda.








Bili smo na najbolj južni točki Nove Zelandije.








Kljub malo slabšemu vremenu.








Najbolj nevarna žival na Novi Zelandiji.







Morski lev:
"Meni se pa nič ne da."








Tudi tako daleč od domovine nismo pozabili na domače dvoživke:)








Jaz sem strašen.








Tudi jamski svet nam ni ušel.







Fjordi. Kljub neprestanemu dežju, nekaj najlepšega na Novi Zelandiji.









Bil je mraz, bil je dež in bili so delfini.








Nešteto slapov.







Antartika.Uh kako je mraz.









Eden izmed čudovitih sončnih zahodov.

Fotke




Maorska predstava in en luškan maorček.










Štiri cvetke...








Hvala Božiček.








Čudna stvar, perje ima in modra je...










Jupi, novi magnetki za moj hladilnik.











Sem velikega spekel, a ne?










Ups, saj ne vohunim za Božičkom.










Nič ne vem, ta darila so bila kar sredi sobe;)








Dragi moji...










Lačen sem!










Mojstri pri delu. Mnjami, meni se pa sline cedijo.







Maorske poslikave so nas stale skoraj življenja. Bikeci so kar napadalna bitja:)






Božiček, letos sem bila zelo pridna...







Spet doma

Srečnega, zdravega in polnega ljubezni...


Živi in zdravi, po 36 urah letenja in čakanja, smo se spet vrnili v domovino. Pišemo z zakasnitvijo, ker imamo vsi po vrsti precej problemov se spet prilagotiti na ta čuden evropski čas. V glavnem bilo je noro! Zadnje dni smo preživeli v Christchurchu skupaj z Majo. Praznovali smo Božič, jedli božično večerjo in si dali malo duška po lokalih. Ker pa ti novozelandci praznujejo še 26 tako imenovani Boxing day, nismo imeli dosti izbire za žuranje. En dan smo pristali v korejskem karaoke baru, namenjeni pa smo bili v rodeo bar. Na vso našo srečo se je ob 12 ponoči odprl še Irish pub, kjer smo preživeli večer po karaokah:) 27.12 smo šli v najboljši antarktični muzej vseh časov. Bili smo navdušeni nad pestrostjo plakatov, ki so nam jih predstavili za 30 NZD. Edino kar nas je navdihnilo, je bila simulacija nevihte. Doživeli smo 10 stopinj minusa sredi Christchurcha. David in Maja sta nas po tem hudem doživetju zapustila in še sedaj potujeta po južnem otoku Nove Zelandije. Nam pa ni ostalo drugega, kot da proslavimo zadnji večer in se pripravimo na odhod domov.


Bilo je kratko in sladko...